Ob pričetku letnega časa, ki ga simbolno že od nekdaj povezujemo z novimi začetki, rastjo, svežino in prijetnimi pričakovanji prihajajočega, stanovalci iz Topola z vami delimo »Pomladno pesem«, ki smo jo s skupnim navdihom napisali na eni izmed literarnih delavnic, ki v stanovanjski skupini potekajo pod mentorstvom naše prostovoljke Palmire M. Korenčan.

Pomladna pesem    

Zima se je poslovila,
pot pomladi naredila.
Narava iz spanja se zbuja,
upanje v meni prebuja.

Zacvetel je zvonček,
smo ga dali v lonček.
Iz gnezda kukajo ptički,
vrabček prepeva sinički.

 Še sonce svetleje se sveti,
ko zemljo poskuša ogreti.
Z neba se veselo nam smeje,
ko veter pomladni zaveje.

Drevesa so v cvetje odeta,
čebela pa češnjo obleta.
Ko leta iz cveta na cvet,
nabira za v panje si med.

Ko sonce v gredo posije,
prvo seme kmalu nam vzklije.
Še v mojem srcu je pomlad,
od veselja bi zavriskal rad.